Imaš tudi ti feeling, da te ego j**e?
Ko ti udari na ego, da to ni ok?
Rečeš, misliš ali celo narediš nekaj in ti je kasneje žal?
Torej imaš odnos do svojega ega, da ni ok?
Da se je treba naučiti delati drugače, preseči njegov vpliv?
Še posebej, če si v nekih spiritualnih vodah, mogoče?
Vse to sem počela tudi jaz in močno sem plavala s tokom spiritualnih voda, kjer ego ni bil zaželen in nenehno je bilo potrebno nekaj zdraviti, slediti nekim številkam, ki odpirajo vrata višjih energij, ki nas bodo transformirala in dvignila zavest v višje dimenzije.
No, približevalo se je slavno leto 2012, ko se je končeval Majevski koledar in ko bomo vstopili oz. se zlili s peto, že skoraj če ne, angelsko dimenzijo. A le, če bomo aktivirali vseh 12 DNK vijačnic, če bomo s čistili shadow body, aktivirali merkabo in odprli še 11. galaktična vrata.
Takrat se bo Zemlja združila z Gajo in znašli se bomo v svetu, ki bo že na pol božanski. Kjer ega ne bo več, vse bo cvetelo, narava se bo bohotila, ptički bodo peli, napredna bitja nas bodo sprejela z odprtimi rokami in vsi bomo Eno. Eno z ljubeznijo.
In kaj se je zgodilo:
januarja 2012 sem se zbudila z ornk mačkom, vsa zmečkana in na pol bolana.
Hmm, svet je bil še vedno enak, le mene je glava bolela.
Aja, to je bila le predpriprava. Seveda, 21. 12. 20212 so tiste prave številke. Uff, do takrat imam pa še čas. Meditacije, healingi, kanaliziranja, aktivacija DNK in sodelovanje pri aktivacij (ne vem več katerih) galaktičnih portalov.
Spet se je približeval dan D in z njim vzhičenost, navdušenost, večer in … jutro 22. 12. 2012.
Glb …
Vse isto.
Torej zgodilo se ni nič.
Hmm.
.
.
.
In še danes poslušam kako je 5. dimenzija že pred vrati (hmm, katerimi že), portali so že skoraj vsi aktivirani. Bitja iz 5. dimenzije delajo na polno z nami, nas zdravijo, dvigujejo frekvence, zavest in energije …
Hja, I don't think so.
Četudi je bilo tkarat to zame povsem ok.
Ali kot mi je enkrat napisal moj supervizor: »Whatever floats your boat Ada«.
A moj ego je bil še vedno tu, nikamor ni šel.
Še vedno sem povsem enako čustvovala, še vedno doživljala, da je s svetom nekaj zelo narobe in ker je moje/naše doživljanje obarvano z našo percepcijo, psihologično pomeni, da je tudi z nami še nekaj narobe oz. jaz/mi tako (še) doživljamo.
V tem življenju imam srečo, da ne glede koliko me odnese oz. me je odneslo v iskanje neke neoprijemljive, nedoločene, na dosegu a nikoli dosežene resnice, modrosti ali celo osvoboditve, sem uspela ohraniti stik s tlemi oz. sem se bila pripravljena soočiti s padcem na trdna tla. Pripravljena sem se bila prizemljiti.
To pa je bilo večinoma precej boleče za moj ego.
A ravno s tem sem lahko rastla. Le tako sem lahko napredovala. In le tako sem lahko ta svoj ranjeni ego celila.
S samo-empatijo in prevzemanjem odgovornosti zase.
Delovanje iz ega, ki ni ok – je z mojega vidika in izkušenj - v bistvu delovanje iz ranjenega ega.
In dokler je ego ranjen se brani_mo, ustvarjamo vloge, intelektualno kreiramo razloge in rešitve, da zanikamo, tlačimo, fantaziramo.
In če je ego ranjen, ni celovit. In to pomeni, da v bistvu še ne živimo sebe v polnosti.
Celovitost ega je naša osebna celovitost. In to pomeni, da nas vplivi drugih ne zamajajo več, ne prizadenejo več, ne bolijo več.
Celovitost ega pomeni, da smo svoj ranjeni ego pozdravili, da smo se sprejeli, sprejeli svojo moč, vrednost, ranljivost, ljubezen in da tega ne iščemo več v drugih.
Celovitost ega pomeni, da ne bomo čakali na bitja iz 5., 7. ali 9. dimenzije, da nas »kaj pa vem kaj« in da smo se s tem, ko se nam je mišica na nogi pretrgala, osvobodili strahov pred uspehom.
WTF?!
Celovitost ega pomeni, da ne delujemo več proti sebi. Se ne sprašujemo več ali je nekaj za nas dobro ali ne. Ali se bomo odločili prav ali ne. Kdo sploh smo in kaj si želimo v življenju.
In šele, ko smo doživeli in izživeli vse kar nam cel, zdrav, zadovoljen ego ima za ponuditi, šele takrat smo se pripravljeni odpreti – prav zares z vso našo bit (prej itak nismo bili niti v stiku z njo, ker ego še ni bil celovit) – na tisti »višji okus«, kamor ego ne doseže več.
In takrat, počasi in vztrajno lahko spuščamo ego.
Zavestno, natančno in fokusirano.
Spuščamo ego, ker ustvarjamo prostor za duhovni nektar.
Za stik z našo transpersonalno naravo.
In to ne delamo sami in tega ne delamo zase.
Comments